Kompostiranje za začetnike brez neprijetnih vonjav

Dober kompost ne bi smel smrdeti po gnilobi. Lahko ima zemeljski, gozdni vonj, saj v njem poteka razgradnja organskih ostankov, izrazit kisel ali gniloben vonj pa navadno pomeni pomanjkanje zraka, preveč mokrega materiala ali neprimerno vsebino. Kompostiranje je lažje, če ga razumemo kot vzdrževanje ravnovesja med vlažnimi, z dušikom bogatejšimi ostanki in suhimi, z ogljikom bogatejšimi materiali. Začetnik ne potrebuje popolnega razmerja, potrebuje pa dovolj zraka, zmerno vlago in raznoliko mešanico.

Izberite mesto, ki ga boste res uporabljali

Kompostnik postavite na ravna, dobro odcedna tla, kjer je dosegljiv tudi v dežju. Stik z zemljo omogoča dostop talnim organizmom in odtekanje odvečne vlage. Delna senca je praktična, saj se kup poleti ne izsuši tako hitro, pozimi pa naj ne stoji v vodi. Mesto naj ne bo čisto ob sosedovi terasi ali odprtem oknu, čeprav pravilno vzdrževan kompost ne povzroča močnega vonja.

Zaprt plastični kompostnik zadrži več toplote in vlage, odprt lesen zaboj pa je zračen in ga je lažje obračati. Tudi preprost kup lahko deluje, vendar je manj urejen in bolj dostopen živalim. Izbira je manj pomembna kot redno dodajanje različnih materialov.

Kaj spada med zelene in kaj med rjave materiale

Vlažni oziroma zeleni del

Sem sodijo sveži rastlinski ostanki, olupki sadja in zelenjave, kavna usedlina, čajne vsebine brez plastičnih vrečk, mladi pleveli brez zrelih semen in sveža pokošena trava. Ti materiali vsebujejo več vode in se hitro razgrajujejo. Če jih je preveč, se sesedejo, izrinejo zrak in začnejo gniti.

Suhi oziroma rjavi del

Suho listje, natrgan nebarvan karton, papirnati tulci, drobne vejice, slama in manjše količine neobdelanih lesnih ostružkov ustvarjajo strukturo. Med delci ostanejo zračni prostori, zato mikroorganizmi dobijo kisik. Suh material je dobro hraniti ob kompostniku, da ga lahko dodate po vsaki večji količini kuhinjskih ostankov ali trave.

Praktično pravilo je, da zelo mokro in mehko vsebino vedno prekrijete s plastjo bolj suhega materiala. Ni treba tehtati vsakega vedra. Če kup postaja moker, zbit in smrdeč, dodajte več natrganega kartona, suhega listja ali slame ter ga premešajte.

Česa na domači kompost raje ne dajajte

Meso, ribe, mlečni izdelki, olje in kuhana mastna hrana privabljajo živali ter povzročajo vonj. Iztrebki psov in mačk niso primerni za kompost, ki ga boste uporabljali na vrtu. Prav tako se izogibajte obolelim rastlinam, če ne vzdržujete dovolj vročega in nadzorovanega procesa, ter trdovratnim plevelom s semeni ali korenikami.

Biološko razgradljiva embalaža se ne razgradi nujno v hladnem domačem kompostniku. Nekateri izdelki zahtevajo industrijske pogoje. Preverite oznake in ne predpostavljajte, da je vsak predmet z napisom »kompostabilno« primeren za vrtni kup. Barvanega, plastificiranega ali mastnega kartona ne uporabljajte.

Vlaga naj bo podobna ožeti gobi

Kompostni material mora biti vlažen, ne prepojen. Če stisnete pest mešanice, naj bo občutek kot pri ožeti gobi; voda ne sme teči med prsti. Suh kup skoraj ne razpada, premočen pa izgubi zrak. V daljšem suhem obdobju ga zalijte po plasteh, v času močnega dežja pa ga pokrijte tako, da ob straneh še vedno kroži zrak.

Velike količine pokošene trave najprej nekoliko osušite ali jih dodajajte postopno. Debela zelena plast se hitro segreje, zbije in postane sluzasta. Travo lahko v tankem sloju uporabite tudi kot zastirko na vrtu, vendar naj ne vsebuje zrelih semen ali ostankov sredstev, ki niso primerna za gredo.

Zrak, velikost delcev in obračanje

Manjši kosi se razgradijo hitreje, ker imajo večjo površino. Debele stebla in veje narežite, vendar ni treba vsega zmleti v drobno kašo. Nekaj grobega materiala ohranja zračnost. Če kup samo polnite od zgoraj, ga občasno prebodite z vilami ali preložite zunanji del proti sredini.

Obračanje pospeši proces in pomaga odpraviti vonj, ni pa treba izvajati vsak teden. Za mirno, počasnejše kompostiranje zadostuje občasna kontrola in dobra mešanica. Če želite hitrejši rezultat, kup sestavite v večji količini in ga redneje obračajte. Majhen kup pozimi ne doseže enake temperature kot velik, zato bo razgradnja počasnejša.

Kako odpraviti najpogostejše težave

Vonj po gnilobi pomeni, da je kup verjetno preveč moker in brez zraka. Vmešajte suh material in ga razrahljajte. Vonj po amonijaku kaže na preveč svežega, dušikovega materiala; dodajte karton, listje ali slamo. Če se ne dogaja nič, preverite vlago in količino zelenih ostankov. Suh kup navlažite, zelo lesenemu pa dodajte nekaj svežega rastlinskega materiala.

Mušice zmanjšate tako, da kuhinjske ostanke zakopljete v sredino in jih vedno prekrijete. Glodavce odvračajo zaprta posoda, kovinska mreža na dnu in izključitev hrane živalskega izvora. Polži se lahko zadržujejo ob kompostu, vendar so tam pogosto manj problematični kot na mladih sadikah. Kompostnik postavite nekoliko stran od najobčutljivejših gred.

Kdaj je kompost zrel

Zrel kompost je temen, drobljiv in diši po zemlji. Večine začetnih sestavin ne prepoznate več, razen nekaj trših vejic, ki jih lahko vrnete v nov kup. Čas zorenja je odvisen od materiala, velikosti kupa, temperature, vlage in obračanja; doma lahko traja od nekaj mesecev do več kot leta.

Nezrel kompost ni primeren neposredno ob občutljive korenine ali za setev. Uporabite ga lahko kot spodnjo plast novega kupa ali ga pustite dozoreti. Zrel material dodajte vrtnim tlom, ga uporabite kot površinsko organsko snov ali kot del domače mešanice, če poznate potrebe rastlin. Kompost ni čudežno gnojilo, je pa dragocen izboljševalec tal, ki vrtne in kuhinjske ostanke vrne v uporaben krog.

Viri in dodatno branje: RHS: Composting.